Parellijev seminar v Nemčiji

Ponedeljek, 27.09.2004

Ura je 5:45. Ponedeljek zjutraj je, počasi bo treba v hlev nahranit konje, jaz pa že tri ure, odkar smo se vrnile iz Nemčije, sedim v temi, gledam v prazno in tavam. Ujeta nekje med svetom, kjer konji in ljudje govorijo isti jezik in tistim drugim, nam bolj poznanim svetom, v katerega se s težkim srcem vračam. Težko je razumeti, kako malo je potrebno, da konj in človek postaneta eno in hkrati kako malo je ljudi, ki se tega zavedajo. V dveh dneh sem bila v Nemčiji priča stvarem, ki sem jih do tedaj imenovala »cirkuški triki«, od včeraj naprej vem, da gre za toliko več… Ko človek gleda invalidko na vozičku, kako s pogledom in govorico telesa vodi kobilo in njenega šestmesečnega žrebička ritensko na prikolico, brez vsakršne prisile in upiranja in ko vidi desetletne otroke, kako vodijo, jahajo in se igrajo s svojimi konji, brez sedel, uzd, oglavk, vrvi…, brez vse navlake, ki jo s sabo nosi življenje, le otroška iskrenost, čistost in duše, ki ne skrivajo ničesar- kot ničesar ne skrivajo konji. In ko se zasačiš med brisanjem solz, se ozreš po tribunah in vidiš starce, mlade moške, ženice, žene in dekleta, otroke… in vidiš, da imajo vsi po vrsti solzne oči. Vsem, brez izjeme, iz oči sije občudovanje, ponos, spoznanje, sreča… Odsev dostojanstva, ki ga imata konj in človek, ki živita, delata, se igrata, in sta eno. To ne more biti drugega kot enost dveh živih bitij iz različnih svetov, ki sta našli isti jezik. …{+}

Članek je v celoti dostopen samo registriranim članom.
Prijava (Pogoji uporabe)