Čipiranje konj: Se bomo odpovedali našemu »Triglavu«?

Še nedolgo je tega, kar smo pri nas uvedli popis vseh konj in izdajo identifikacijskega dokumenta (ID), ko nas je že dohitel nov način identifikacije konj – označevanje s transponderjem (čipiranje). Toda čipiranje ni povsem nov način označevanja živali, saj ga ponekod poznajo že kar nekaj let …

6. junija 2008 je komisija EU sprejela UREDBO KOMISIJE (ES) št. 504/2008 o izvajanju direktiv Sveta 90/426/EGS in 90/427/EGS v zvezi z metodami za identifikacijo kopitarjev, 6. aprila 2009 pa je DZ RS sprejel U R E D B O o izvajanju Uredbe Komisije (ES) št. 504/2008 z dne 6. junija 2008 o izvajanju direktiv Sveta 90/426/EGS in 90/427/EGS v zvezi z metodami za identifikacijo kopitarjev.

Omenjena Uredba je med nemškimi rejci in rejskimi organizacijami vzbudila številne razprave in nesoglasja, saj se zaradi tradicije žigosanja žrebet svojemu žigu pač ne želijo odpovedati. V Sloveniji pa je bilo kar dolgo tiho oziroma smo nekateri rejci obvestilo o novi Uredbi s strani Inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev prejeli v zadnjem tednu maja. Z brošuro in dopisom so nas seznanili, da bomo morali vse konje, rojene po 1. januarju 2009, registrirati tako, da bo konju vstavljen transponder – čip. Stroške, ki nastanejo z izdajo identifikacijskih dokumentov (ID) in stroške transponderja, kakor tudi njegovega vstavljanja, pa bomo morali plačati rejci sami. Cena še ni dokončno določena, za konje, ki niso za zakol in so čistopasemski pa naj bi bila nekje 14 evrov. Denar, ki ga bomo rejci plačali, bo prejela Veterinarska fakulteta, Inštitut za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev.

Kaj je transponder

Transponder je mikročip, ki ni večji kot riževo zrno, in je iz umetnega materiala, nezlomljiv ter ima petnajstmestno številko, ki naj bi brez problemov identificirala vsakega konja. Vsaka država bo dobila svoje prve tri številke, ki bodo za vse konje v državi enake. Zaporedje številk se bo vpisalo v ID in v Centralni register kopitarjev.

Radijski valovi pošiljajo identifikacijsko številko čitalniku. Ti radijski valovi so za konja neškodljivi, saj je transponder večino časa neaktiven. Šele, ko se s čitalnikom približamo transponderju, ga ti radijski valovi aktivirajo. To tudi pojasnjuje, zakaj konja ne moremo identificirati na daljavo, kot npr. mobilne telefone, ki neprestano pošiljajo signale. Prav tako ti radijski valovi potekajo preko posebne frekvence, ki omogoča komunikacijo le med transponderjem in čitalcem. Razdalja med njima mora biti vsaj 5 do 15 centimetrov.

V preteklosti so bili transponderji obdani s stekleno kapsulo. Ti, ki se uporabljajo danes, pa so obdani z biopolimerno maso. To je posebna umetna masa, ki se pri ljudeh uporablja za implantate, in je posebno lahka in varna. V primerjavi s steklom so transponderji skoraj nezlomljivi in zdržijo celo konjevo življenje.

S transponderji in novo Uredbo bi lahko omogočili še večjo preglednost pri popisu konj, povečala pa bi se tudi dokazljivost istovetnosti. Tako bo lahko rejec kupcu s pomočjo transponderja dokazal, da konj, ki se prodaja, na podlagi številke ustreza identifikacijskemu dokumentu in tako dokazal njegovo poreklo. Tudi tistim, ki s konjem potujejo, bo lažje, saj bodo lahko policiji in carinikom dokazali, da gre za konja, ki ustreza dokumentaciji. Opisi konj v ID-jih so namreč velikokrat površni ali netočni, zaradi česar lahko pride do zamenjave konj, ki so si po izgledu podobni. Vse to naj bi čipiranje preprečilo.

Vstavljanje transponderja

Transponder se v konja vstavi z aplikatorjem za enkratno uporabo. Vsem žrebetom bo tako v Sloveniji transponder vstavljen – apliciran v vratni greben.

EU tudi predlaga, da se za vstavljanje uporablja leva stran. Strokovnjaki, ki to metodo podpirajo, zatrjujejo, da vstavljanje transponderja konju ne povzroča bolečin, saj se za vstavljanje uporablja igla, ki je dolga približno tri centimetre in je oblikovana kot skalpel. To omogoča zelo enostaven prerez tkiva, česar konji velikokrat sploh ne zaznajo.

Alternativa – genska preiskava

Seveda pa Uredba določa tudi izjeme, ki omogočajo, da se vstavljanju transponderjev izognemo. Tako je v 9. členu Uredbe navedena genetska preiskava kot nadomestna metoda identificiranja. Ta se lahko uporabi v primeru, ko lastnik živali iz splošno priznanih veterinarskih ali etoloških razlogov ne želi uporabiti označevanja s transponderjem. Stroške za to seveda nosi rejec oziroma lastnik sam.

Kaj pa naš žig?

Sedaj se poraja vprašanje, ali se bodo rejci sploh še odločali in svoje konje žigosali za slovensko toplokrvno rejo, in ali bo to rejcem sploh omogočeno. Vsako žrebe bo namreč označeno s transponderjem, zato marsikdo svojega žrebeta ne bo še dodatno obremenjeval z žigosanjem. Tako se bodo na trgu znašli rodovniški konji, ki na prvi pogled ne bodo prepoznavni.

Čeprav naš »S s Triglavom« pač nima takšne tradicije kot žig v Holšteinu, Hanovru in pri drugih rejskih organizacijah z dolgoletno tradicijo, smo ga očitno bili pripravljeni kar hitro pozabiti. Nismo pa edini takšen primer. Svojemu žigu so se kar hitro odpovedala nekatera južnonemška združenja, ki v tem vidijo celo tržno prednost. Pravijo, da bodo njihovi konji tako na trgu zastopani in prodajani glede na kvaliteto rodovnika in na podlagi konjevih delovnih sposobnosti, ne pa toliko glede na to, ali prihajajo iz Baden-Wuertemberga ali Holšteina. Seveda pa se severnonemška združenja svojemu žigu ne želijo tako hitro odreči, saj prav v njem vidijo svojo veliko tržno prednost.

In naš žig? Bo njegova opustitev prednost ali slabost? To bo očitno moral presoditi vsak rejec sam.

foto: Jana Kozamernik

Dilema FN (Deutsche Reiterliche Vereinigung)

V FN menijo, da bo Uredba, ki jo je sprejela komisija EU, imela vpliv ne le na metode identificiranja konj, ampak tudi na njihovo označevanje in prepoznavanje. Gre za spremembo, ki bo imela največji vpliv na rejce v Nemčiji oziroma po celotni Evropi, saj se bodo morali posloviti od svojega tradicionalnega žiga, hkrati pa seveda nositi stroške za izvajanje omenjene Uredbe.

Nemške izkušnje kažejo

Kot smo že omenili, nemška rejska združenja zastopajo različna stališča. Še v decembru preteklega leta so si tako bila vsa nemška rejska združenja enotna, da se bodo borila za svoje žige. Sedaj so se južnonemška združenja odločila, da bodo svojim rejcem za žrebeta s čipom omogočila izdajo ID-ja , ki bo imel skupen južnonemški logotip z rdeče-rumenim trakom. Dodatno pa bodo lahko njihovi rejci svoja žrebeta tudi žigosali. Za ta žrebeta se bo še vedno izdajal ID z logotipom posameznega južnonemškega združenja. Ta združenja vidijo prednost v tem, da se žrebeta ne žigosajo.

V severni Nemčiji so seveda nasprotnega mnenja in ne verjamejo v sistem čipiranja. Združenja želijo ohraniti svoje žige, saj so zadovoljna s sedanjim sistemom identifikacije konj. Nova Uredba sicer ne prepoveduje žigosanja, vendar se v teh združenjih zavzemajo, da ta ostane kot zadostna identifikacija konj. V svojih žigih vidijo pomen tradicije in seveda veliko tržno prednost.

Dobra praksa na Nizozemskem

Po besedah Arie Hamoenna, mednarodnega strokovnjaka z Nizozemske, ki je predsednik komisije za licenciranja KWPN žrebcev, se pri njih vstavljanje transponderjev uporablja že deset let in so s sistemom popolnoma zadovoljni. Hamoenn je mnenja, da čipiranje predstavlja večjo preglednost konj in njihovo lažjo identifikacijo na športnih turnirjih in na trgu.

V Združenju rejcev Slovenskih toplokrvnih konj bi seveda želeli svoj žig ohraniti in se bojimo, da bo vstavljanje transponderjev rejce odvrnilo od žigosanja, ki je sicer dodatna oznaka konja, vendar za rejo slovenskega konja pomembna. Hkrati pa v samem postopku identificiranja s transponderji vidimo tudi prednosti in mogoče vsaj malo možnosti za ureditev trga konj v Sloveniji.

Pripravili: Lea Jakoš in Tina Zadravec